VERTIKALE IN OBLAKI
 

Eden za drugim, rahlo naključno, vertikalno lebdijo digitalni oblaki Toni Soprano Meneglejte. Izvirno umeščeni v samoumevne mreže (gride) instagramske postavitve so del neskončne digitalne risbe. Prav s to navidezno neomejenostjo se risba razteguje med mejami prostora omrežja. Težava z instagramskimi mejami je, da omejujejo in iztiskajo praznino, tisto, ki omogoča imaginacijo, ter jo nadomeščajo z vsebinami, ki po principih horror vacui simulirajo sodobne pomene. V neskončnem flowu vizualnih informacij je Toni Soprano ena izmed umetnic_kov, ki tam išče možnosti za umetniške intervencije.

Umetnica domneva, da v komercialnem in nadziranem prostoru socialnega omrežja obstaja potencial spontanega razstavišča, ki lahko dosega nenavadne in naključne obiskovalce, pri tem pa dela razpoko v sistemu. Umetnica se pri tem odpove simulaciji, se namenoma izogne fotografiji in zavzame pozicijo digitalne identitete Toni Soprano Meneglejte, ki že z imenom namiguje na dejstvo, da je na spletu vrednost odvisna od števila (p)ogledov. Ime priteguje pozornost, umetnica pa nam ponuja vsebino, ki gre proti instagramskemu toku. Namesto s fotografijami nas umetnica sooča z enostavno likovno gesto. Zaradi dosledne rabe enega koncepta, kot so nebotičnik, risba ali vertikalni oblaki, umetnica ustvarja različice lastne digitalne identitete. Tako imenu toni_soprano_meneglejte3 sledijo Vertikalni oblaki, ki reflektirajo prostor omrežja, v katerem so razstavljeni. Delujejo kot zlomljeni piksli, hkrati jih lahko povezujemo z neuspelo kodo QR ali glitchem ali pa nam umetnostnozgodovinski preblisk v spomin prikliče meandre Julija Kniferja.

Nastali vzorci le delujejo ponavljajoče se; v resnici vsakič ustvarjajo novo kompozicijo. Razmisliti o vertikalnih oblakih v galerijskem prostoru hkrati pomeni razmisliti o pomenu infrastrukture spleta in pričujoča razstava Vertikalni oblaki prinaša prav ta razmislek. Piksle lahko razumemo kot vmesne novo- medijske objekte, ki namesto logike narativa ponujajo logiko zbirke. Kot je zapisal Lev Manovich: "Številni novomedijski objekti ne pripovedujejo zgodb, nimajo začetka ne konca ... Namesto tega so skupek posameznih delov, od katerih ima vsak enakopraven pomen." V njih se zrcali odprta narava spleta kot medija; njihova kompozicija ni nikoli končana, saj to tako in tako ni končni cilj. Zato črno-beli ritem kvadratastih vzorcev podira ustaljeno zaporedje barvitih foto objav in nam ponuja drugačno izkušnjo upočasnjenega časa, ki ohranja praznino.

VERTIKALA

Kartografija kiberprostora ni virtualna kopija fizičnega sveta, ampak vsebuje podatkovno krajino, zaradi česar smo ji bliže, če si zamislimo svetlobne črte, ki omogočajo metanavigacijo po podatkovnem morju. Zato enostavna mreža (grid) vertikalnih oblakov, ki se nenehno ruši pred našimi očmi, govori o likovnih vidikih računalniškega jezika. Umetnica osnovni grid riše na obstoječo fotografijo, ki jo je prebarvala z belo, nato pa dodaja kvadratke in s tem upodablja računalniško krajino. Posamezne različice ustvarja z radiranjem, s prebarvanjem z belo ali z dodajanjem novih kvadratkov. S pomočjo digitalnega barvanja, risanja in radiranja umetnica konstruira omrežni prostor. Tako nam na vizualni ravni usmerja pozornost v vertikalno mrežo, ki vsebuje domnevne piksle. Kot piše Matteo Pasquinelli: "V registrih starodavnih arhivov so se rodile ’podatkovne pokrajine’ kot preproste kvadratne mreže: vodoravne črte z imenom osebe in navpične črte, ki izpostavljajo in urejajo politične podatke: starost, spol, razred, bolezen, zločin itn. Mreže registra so razširile svoja ozemlja z birokracijo sodobne države." Kvadratna mreža Instagrama ni daleč od tega, saj vsebuje veliko zasebnih podatkov, ki z omrežno ekspozicijo krožijo po nepričakovanih oseh. Zato je zanimivo, da se umetnica odloči za domnevni piksel, ki vsebino kriptično drži zase. Informacija, ki nam je na voljo, je tukaj le skupek signalov in razen likovnih črno-belih elementov ne bomo zaznali veliko več. Umetnica se poigrava z našo percepcijo ter poustvarja vizualni jezik, ki je mogoče bližji mehaničnemu jeziku stroja. Namesto z razločno smo soočeni s filtrirano podobo in se zanašamo na zaznavanje vzorcev. Umetnica upodablja vizualni šum in ohranja neprozornost nastalih podob.

OBLAK

Oblaki, sestavljeni iz roja vodnih kapljic ali ledenih kristalov, delujejo lahko in čisto, podobno kot elektro- magnetni valovi, ki potujejo po zapletenih računalniških valovodih. Računalniški oblak vsebuje strežnike, do katerih dostopamo prek interneta, ter programsko opremo in baze podatkov, ki domujejo na teh strežnikih. Strežniki v oblaku se nahajajo v podatkovnih centrih po vsem svetu ter omogočajo uporabnikom in podjetjem, da jim ni treba samim upravljati fizičnih strežnikov ali izvajati programskih aplikacij na svojih računalnikih. Zato digitalni oblak deluje lahko in tekoče, vsepovsod je, a je hkrati neviden. Cirusi, stratusi ali kumulusi so tukaj postali zasebni, javni ali hibridni oblaki, od katerih je odvisno kroženje podatkov.

Težava z oblakom je prav ta, da omogoča opremo, ki postaja vse manjša in vse bolj prenosna ter tako ustvarja lažni občutek nematerialnosti digitalnega. Ampak, kot poudari Jennifer Gabrys: "Od silicija do mikročipa in od mikročipa do podzemne kontaminacije se pojavi zapleten niz mutacij, ki omogočijo razvoj elektronskih tehnologij." Kot razlaga, so mikročipi, ki nastajajo iz silicija, strojna oprema, ki omogoča prenos informacij v obliki električnih signalov oziroma signalov on-off (vklop/izklop). Prenos informacij v bite ali binarne enote, ki ustrezajo odzivu na električne impulze, potrebuje ta kompozit silicija, kemikalij, kovin, plastike in energije. Kot sklepa Gabrys: "Nemogoče bi bilo ločiti ničle in informacije o sprožanju teh električnih impulzov in obdelanega silicija, skozi katerega tečejo. Čip – miniaturna naprava, ki izvaja navidez nepomembne operacije – v resnici zahteva celo bogastvo materialnih vložkov." Torej lahko sklepamo, da je za vzpostavitev virtualnega potrebnih ogromno materialov in sredstev. Čeprav je virtualno navidezno nematerialno, ker je to prostor onkraj naše tipkovnice, gre za mehanizem, ki temelji na fizičnih premisah in ima konkretne posledice. Hkrati pa je prostor izmenjave, okrog katere se usklajujejo elektronski trgi.

Umetnica pa ilustrira materialnost oblaka, ko ga poetično predstavi kot nek zlomljen piksel, čigar vsebina je morda že zastarela.

MATERIJA

Samostojna razstava Toni Soprano Meneglejte Virtualni oblaki je v nasprotju z njenimi instarisbami. Umeščena je na to stran naše tipkovnice, v avlo GT22, in prevaja prostor, ki je videti neprevedljiv, ker se zoperstavlja vsem zakonitostim fizičnega in otipljivega. Umetnica poudarja materialnost galerijskega prostora in se zanaša na drugačne medije, ki pritegnejo našo percepcijo. Prostor, ki ga potrebujejo vertikalni oblaki, najde v knjigi, katere strani vzpostavljajo neke nove gride. Neskončni scroll je tu zamenjan z listanjem knjige in čas poteka drugače. Prostorska inštalacija poustvarja prestop iz digitalne sfere v materialni prostor galerije in išče iztočnice tega prepleta. Naša pozornost je bolj usmerjena na tla kot na stene in naša pričakovanja so spet obrnje- na. Knjiga pa ostaja tisti novomedijski objekt, ki namesto narativu sledi logiki zbirke. Zbirke, ki ne pripoveduje zgodb, temveč zajema neskončno kompozicijo vertikalnih oblakov.

Irena Borić

Reference:
Gabrys, Jennifer. (2013). Digital Rubbish. A natural history of electronics. The University of Michigan Press
Manovich, Lev. (2001). Database as a Symbolic Form. V: Vuk Ćosić. net.art per me. Ćosić, Vuk (ur.). MGLC
Pasquinelli, Matteo (2018.) Metadata Society. V: Posthuman Glossary. Bradiotti, Rossi and Hlavajova, Maria (Ed.) Bloomsbury Publishing Plc.c.